presnete živali! Ob petih zjutraj smo se počasi spravili k sebi in kmalu začeli hodit, nakar je začelo deževati. 
Na vstopu v smer se je gnetlo že nekaj navez
, nekateri so se celo odločili, da obrnejo, saj je bila skala mokra, bilo je megleno, u glavnem nič kaj vabljivo. Železničarji se nismo dali 
in vstopili...nato smo plezali in plezali, brez težav, kljub mokremu štriku in spolzki skali ter doživeli še prav stražljiv odlom 
(sori Luka k sem paniko zganjala). Pa smo kmalu pozabili na vse hudo, ko se je v Gradu pokazalo sonce, megle so se razkadile in smo začeli uživat 
. Do sem je naprej plezal Robi, potem pa je še Luka napeljal dva raztežaja. Potem pa smo še veselo solirali do zadnjega raztežaja izstopa Cimerjana, kjer je mene osebno čakal detajl cele smeri...po nekaj mukah sem ga zmogla... 
(Robi, zrihtaj stenco za vadit!!!) Na vrhu smo se poslovili, jaz sem jo mahnila na Kredarico k prijateljici, Luka in Robi pa v dolino.
Bil je res super dan, še vedno se oklepam misli nanj, ko sedim v službi in gledam seznam delovnih nalog za ta teden...
Velja omeniti še posebnost našega vzpona, ki je bila vseobsegajoča prisotnost mojega moža, ki si je doma belil glavo zaradi skrbi zame in je zato mobitel velikokrat zvonil...Kar je meni godilo, soplezalcema pa paralo živce....
Robi oprosti 
pa upam, da čimprej spet kam gremo! 
mateja
