Ob 6.00 sma se zbasala v avto in se odpelala proti Logarski. Gospodje mitniki so ravno odprli svojo kočico, tk da sma mogla plačat vstopnino v park.
Sma razdelila robo in se pognala proti Turskemu žlebu. Tti gorski reševaci majo čisto preveč kondicije, sem kr pošteno grizla kolena
Do Turskega sma rabla slabe 2 uri, pol je pa napočo malztime - krofi izpod trojanske peke
V gorah se zima še kr drži, tk da sma do stene dostopla po snežni zaplati. Male stopinje so že ble, naveza pred nama v smeri pa tut. Sma upala, da bota hitra pa da ne bota preveč kamnov dov metala. Ja, sta bla kr vzorna predhodnika, morn rčt.
Smer se je začela odlično, nadaljevala pa še bolš. En zug je bil mogoče malo bol neroden, ostalo pa čista poezija. Pa še štanti so ponujali odličen razgled slovenske deželice pa še čez njene meje je segel, EU skratka.
Komunikacija je šibala, naučla sem se kr neki zadev.
Na izstopu naju je zopet presenetla snežna zaplata. Na vrhu pa roka in zaslužen sendvič za tovariša, za katerega se je izkazalo, da je bolj drobljenec
Po dobrih petih urah stene je šel tudi tako zelo dobro v tek.
Čakal naju je še sestop skozi Turski žleb, ki pa je bil še kr zelo lepo zalit, tk da sma del poti opravla po klinih in zajlah, del pa z abzajlom.
Pol pa še spust do koče, kjer je seveda zapasal pivček. Ob njem pa debate o tisti smeri, pa o oni gori in tistem detajlu, pa onem alpinistu...
Vzdušje je malo pokvarilo le nenehno kroženje helikopterja nad Kamniškim sedlom, ki ni obetalo nič dobrega. Se je čulo prajt, da so reševali nekega alpinista,...
V Ljubljano sma prispela okrog 21.30, tk da je dan bil kr dolg, ampak odlično izkoriščen.
Menda sem se kr razpisala ... ja, sej vete, če ne pa tvojo zgodbo pol pove kdo drug
Maja