Potem krenemo po opisu proti steni, se pravi lovimo 'pot', vendar avtor ne pove katera izmed poti je prava ki gre od hotela. No, potem po melišču (!!?!) navgor, kar je bila zopet zgodba zase in Poli locira pravo steno. Pa pridemo pod steno, prvi cug nenavezani in pridemo pod zajedo, ki je izgledala kar ok, čeprav ne ravno štirica, kot pravi vodniček. Smer Po borovcih ali nekaj takega. Poli napade, zabije v cugu kak klin [ki so šli vsi potem ven], da kakega frenda, vmes se vrv ne premika, khm, ni najboljši znak. No, potem greva z maretom preko, ja, bi bilo prijetno plezanje, če bi imel občutek, da bi držalo, pa krš, pa ne najlažje. Drugi cug, malo lažji svet, pa še slabša skala, naloženi pasusi kamnov preko katerega je bilo treba iti, zraven pa, ker drugega ne znamo, kozje molitvice. Pa je kar šlo, le vrv je delala svoje, tako da je bilo s projektili še malo reprize prve svetovne vojne vmes. Pa pridemo končno ven iz smeri, ki je imela tri slabe cuge, in sedaj, pa kje je sestop
.Pa poskusimo dol, pa pridemo do roba stene, ki ni obetal abzajla, pa tudi vodniček ga ne omenja (vodniček niti ne pove po robu stene gor ali dol...). Pa gremo nazaj gor, po ruševnju, pod njim, nad njim, vanj, v glavnem, smolo imam še danes na roki, pa celo stuširal sem se. In pridemo do gamsjih stezic ter prečimo proti meliščem, pa čez en rob, pa drugega, pa tako dalje, nikjer izhoda. Potem najdemo neko drobljivo grapo iz katere končno pobegnemo na melišče, pa zopet neprijetno dričanje, ker so bili prej veliki kamni kot melišče.
Skratka, za smer ki ima kao 30 minut dostopa in je 200 metrska IV smo porabili 7 ur. In po pivu in pici s prelepim lepim glasbenim ozadnjem v Tržiču smo družno ugotovili, da nas ta stena verjetno še dolgo ne bo videla.
Tako ti to doðe u životu, neke jesu, a druge nisu prave.
vse si povedou 
ni kej za dodat 
saj pravim 
Sploh pa v hotelu 
mojga 
ampak tist k je šou vn je za spomin, ne pa za nadaljno uporabo 
ti lisac ti 
